Prvih štirideset let svojega življenja sem preživela v opravilnem hitenju in popolnem duševnem dremežu. Kadar sem bila res utrujena, sem čutila, da nekaj živim, a hkrati povsem nekaj drugega čutim. A kdo ima čas ukvarjati se s tem? Poženi konje!

Rojena sem avgusta, dan praznovanja okrogle štiridesetice pa je bil popoln. Vse je bilo tako, kot mora biti – le jaz nisem bila. V nekem trenutku sem sedla na otroško gugalnico in pod velikimi sončnimi očali jokala, jokala, jokala. Razloga nisem znala najti.

Sledila so leta iskanja, pobegov k različnim ponujenim rešitvam in vračanja v staro. Kriza srednjih let. Šport, tekme, coachi, motivatorji, seminarji, izobraževanja, odhod na samostojno podjetniško pot, odhod edinega sina od doma, stari problemi, nova razočaranja.

Ko sem imela oseminštirideset let, me je sredi vsakodnevnega hitenja zadela strela. Resnična strela – iz neba. Skozi mene je šel sicer manjši krak, a dovolj močan, da sem za trenutek začutila dih smrti.

Ko gledam nazaj, je bil to »tisti trenutek«. Kot da bi se vsi moji delci razsuli in se v mili sekundi sestavili nazaj v neko povsem drugačno celoto. Ni šlo za zavestno odločitev – za to še nisem bila dozorela. A čutila sem, da je nekaj drugače.

Tisto leto sem se po nekem čudnem spletu naključij udeležila vikend delavnice pri dr. Špelci Morojna. Že prvi dan mi je postalo jasno, da sem našla Smer. Od tu naprej ni bilo več »nazaj«. Poglobljeno sem začela raziskovati človeško psiho, brati, študirati in se izobraževati.